Odpisani mariborski 'pubec' je postal Rierov talisman

Foto: Aleš Fevžer

Leto 2025 je bilo za Žana Karničnika leto marsikaterega presežka. Ti so bili v prvi vrsti povezani z igranjem v četrtfinalu konferenčne lige in celjskemu slavju v pokalnem tekmovanju. Hkrati pa je imelo Koroščevo leto tudi negativne plati. Slovenija se ni uspela uvrstiti vsaj v kvalifikacije za svetovno prvenstvo, za nameček pa se je v zaključku koledarskega leta še poškodoval in za nekaj mesecev ostal brez nogometa. Na novi prelomnici kariere smo se pogovarjali z nogometašem, ki ga v nogometnem Mariboru na najvišjem nivoju niso (pre)poznali, za kar jim mora biti danes glede na njegove dosežke še kako žal.

Žan Karničnik je dober dokaz tega, kako se v nogometu povzpne na najvišji nivo, čeprav kot najstnik nikoli nisi bil označen kot super talent in se te je velik klub, v tem primeru Maribor, ko si se prebijal iz mladincev v člansko konkurenco, po hitrem postopku odpovedal.

Prek Mure in bolgarskega Ludogorca se je Karničnik prebijal med bolj izpostavljene slovenske nogometaše in posledično našel tudi mesto v slovenski reprezentanci. Ko ga je enkrat zasedel, se ni več oziral nazaj, vrhunec njegovega razvoja in vzpona pa je bil ’tisti’ zadetek na evropskem prvenstvu proti Srbiji, ki bo za vedno šel v slovensko nogometno zgodovino oziroma folkloro.

Danes je Korošec, ki ima v svojih Radljah ob Dravi tudi stadion s svojim imenom, talisman Alberta Riere, kapetan Celja in nepogrešljivi adut najboljše ekipe v Sloveniji. Kako pomemben je, nogometna javnost vedno znova navadno ugotovi takrat, ko ga ni. In zdaj ga nekaj časa ne bo, v knežjem mestu pa željno čakajo dve stvari. Njegovo vrnitev na zelenice in podpis nove dolgoročne pogodbe, ki bi Karničnika na Celje privezal bržkone kar do konca kariere. Tudi o tem smo se v Sportklubovem intervjuju pogovarjali z 31-letnikom, ki je trenutno res dober sogovornik za različne teme v slovenskem nogometu.

Intervju: Žan Karničnik

Od vseh možnih poškodb, ki bi se vam lahko zgodile zaradi preobremenitve, ste si poškodovali ravno ramo. Navadno so bolj na udaru stegenske ali mečne mišice, gležnji, v najslabšem primeru kolena. Za kakšno poškodbo gre v vašem primeru in kdaj vas lahko znova pričakujemo na igriščih?

Res je, poškodba je malce nenavadna, ampak takoj po padcu sem vedel, da nekaj ni vredu z ramo in to je pregled tudi potrdil. Kar se tiče teh poškodb mišic, s tem nikoli v karieri nisem imel težav. Ta ritem tekem, ko se ga navadiš, je nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi nogometašu.

Zdaj me čaka rehabilitacija, še en mesec bom imel na roki opornico, hkrati pa z vajami in razgibavanjem postopoma izboljšujem stanje. Načrtujem, da se bom ekipi januarja pridružil na pripravah v Španiji, tri ali štiri mesece pa bo trajalo, da bo poškodba popolnoma zaceljena.

V nogometni javnosti velikokrat govorimo, da je Celje z Žanom Karničnikom ena ekipa, Celje brez Žana Karničnika pa druga. Na ostalih fantih je zdaj, da dokažejo nasprotno, ampak kakšen je vaš pogled na nepogrešljivi status v ekipi?

Drži, da trener v prvih dveh tretjinah igre veliko zahteva od mene. Sem igralec, ki lahko igra levo ali desno v obrambi, pa tudi v vezni liniji na ‘šestki’ ali celo ‘osmici’. Skozi celotno kariero se znam prilagajati, nenazadnje sem bočni branilec postal šele v drugi ekipi Maribora. Ustreza mi ta sistem Celja, kjer se točno ve, kaj mora početi vsak igralec. Morda kdo drug ni vajen, da se tolikokrat prilagaja, meni pa to ustreza. Bo pa trener zagotovo znal zdaj v igri spremeniti kakšen detajl, da bodo drugi prišli bolj to izraza.

Tri leta ste že v Celju in v teh letih se je spremenilo marsikaj. Osvajate naslove, igrate v Evropi, pobirate različne nagrade, naslednji javno napovedan veliki cilj je nastop v ligi prvakov. Kako ste vi spremljali ta razvoj kluba v zadnjih letih?

Res se je spremenilo ogromno stvari, ampak velika večina sprememb je posledica prihoda trenerja Alberta Riere. Če želiš dosegati tako visoke cilje in se boriti v Evropi ter za prvaka, potrebuješ dobre pogoje za to. Osnova je trening center, da imaš na enem mestu igrišče, fitnes, prostore za regeneracijo oziroma vse, kar potrebuje nogometaš. To je v Sloveniji redkost, žal na tem ni dovolj poudarka.

Ko potuješ in vidiš, kakšne pogoje imajo drugod po Evropi in spoznaš, kaj vse imajo na voljo, potem res ugotoviš, da je to, kar nam je uspelo v lanskem letu, enostavno fenomen.

Kaj pa vaša prihodnost? S koncem sezone se vam izteka pogodba s Celjem, v preteklosti pa ste že javno razmišljali o tem, da se želite še enkrat preizkusiti v tujini. Zdaj se v Celju obeta napad na uvrstitev v ligo prvakov, bo to dovolj velika motivacija, da ostanete v klubu?

Bomo videli, začeli so se pogovori, ampak povedano ni bilo še nič resnejšega. Imam ljudi, ki skrbijo za to. Sem pa vesel, da me v klubu, kjer mi je udobno in se počutim dobro, mislijo resno. To smo videli tudi s podaljšanjem pogodbe trenerja za naslednji dve leti. Stvari so odprte.

V zadnjih letih se je velikokrat špekuliralo o vašem odhodu oziroma koraku naprej v karieri. Je bilo kdaj že res zelo blizu tega, da bi odšli iz Celja?

Najbližje je bilo po evropskem prvenstvu, ko je bila zelo resna možnost selitev v Turčijo oziroma v Eyupspor. Ko zdaj pogledam nazaj, sem mogoče kar malo vesel, da se se to ni zgodilo (Eyupspor je v finančnih težavah, op. a.). V Celju se počutim dobro, vem, kakšna je moja vloga v ekipi. Čutim spoštovanje z vseh strani, od ljudi v pisarnah do trenerja.

Res je, da se mi zdaj izteka pogodba, a morda se bo res zgodilo, da ne bom šel jaz v Evropo, ampak bo Evropa prišla v Celje. Bomo videli, kaj bo rekel predsednik.

Kako pomembno je za nadaljnji razvoj Celja, da je Albert Riera podpisal novo pogodbo?

Izjemno. Trener večkrat poudarja, da je tu srečen in da lahko daje celotnega sebe v ekipo. Dobro nas pozna, naredil je selekcijo fantov, s katerimi želi delati. Zagotovo pa bo še kaj dodal. Prepričan sem, da bo ekipo dobro pripravil na drugi del sezone in potem tudi na kvalifikacije za novo evropsko sezono.

Riera je specifičen trener. Ker mu v klubu tako zaupajo, so mu dali proste roke pri marsičem. Jasno, tesno sodeluje pri kadrovanju, zahteven pa je tudi pri določenih stvareh izven igrišča. Govori se celo, da je na letalih, ko odhajate na evropska gostovanja, prepovedal ženske stevardese, ki naj bi bile distrakcija za ekipo. Je to res? Kako zahteven je glede obnogometnih stvari Riera?

Zaenkrat ta informacija, da je prepovedal ženske stevardese, še ni prišla do mene. (smeh) Je pa Riera trener, ki zahteva disciplino in nadzor nad različnimi aspekti delovanja kluba. Ampak na koncu je najbolj pomembno, da vse skupaj upravičuje z rezultati na igrišču. Vodstvu kluba ne daje razlogov, da mu ne bi dali to moč in pomembnost. Lahko smo veseli, da ga imamo v Sloveniji in da se je odločil ostati pri nas. Moramo ga čim bolj izkoristiti.

nogomet albert riera nk celje — Foto: Jure Banfi

Ko smo že pri tem, da bi čim bolj izkoristili Riero … Veliko je bilo v zadnjih tednih govora o tem, da bi lahko Riera v dvojni vlogi prevzel tudi slovensko reprezentanco. Zdaj vemo, da se to ne bo zgodilo, a me vseeno zanima, kako ste vi, ki ste tako nogometaš Celja kot slovenski reprezentant, gledali na to idejo?

Z Riero veliko debatirava o nogometu in že nekaj časa vem, da je pripravljen prevzeti to dvojno vlogo. Hkrati sem prepričan, da ima že marsikaj pripravljeno, če bi do tega prišlo. Že vnaprej ve, kako in kaj, res ni oseba, ki bi karkoli prepuščal naključju. Takšen scenarij bi bil več kot dobrodošel, vsi vidimo, kakšen je način, na katerega igra Riera in kakšne rezultate dosega.

Če pa se malce pošalim, saj vidite, da smo v Celju sedem do celo devet dni prosti, tako da glede te dvojne vloge ne bi imel težav. (smeh) Ampak na koncu je seveda Nogometna zveza Slovenije tista, ki mora sprejeti odločitev, in če ne vidijo, da bi lahko trener opravljal dve funkciji naenkrat, potem se bodo pač odločili drugače. Stojim pa za tem, da ga mora Slovenija čim bolj izkoristiti. Ima ogromno znanja, giblje se v krogih največjih trenerjev na svetu in nogometašem je res všeč ta njegova osnovna ideja, da mora ekipa igrati tako, da vsak posameznik uživa na igrišču.

Če ostaneva pri reprezentanci. Kaj se je spremenilo v tem zadnjem ciklusu, če vse skupaj primerjamo z Eurom 2024? Razlogov za neuspeh je verjetno več, vseeno pa se težko izognemo občutku, da bi se s predstavami na ravni kvalifikacij za Euro in predvsem tega, kar ste pokazali v Nemčiji, v skupini s Švico, Švedsko in Kosovom morali uvrstiti vsaj v dodatne kvalifikacije … Kaj je zmanjkalo?

Ja, še posebej zaradi težav, v katerih so Švedi, lahko obžalujemo to, da nismo bili vsaj drugi. Če bi vedeli, kaj je zmanjkalo, bi skušalo to spremeniti že prej. Dejstvo je, da je obdobju pred in na evropskem prvenstvu večina nosilcev igre dobro igrala tudi v klubih, bili smo v dobri formi, kar se je po Euru malce spremenilo. Kar nekaj nogometašev je zamenjalo klube, kar je normalno glede na vse, kar se je zgodilo.

Na vse skupaj so vplivale tudi spremembe v strokovnem štabu, Boštjan Cesar je odšel v Maribor, Dejan Kopasić na Poljsko. Težko je reči, kaj točno je zmanjkalo, fantje smo želeli dati maksimum na igrišču, odigrali smo dobro tekmo na Kosovu, kjer žal nismo zmagali, potem pa povsem drugačna slika doma. Namesto, da bi vse skupaj nagradili, nas je enostavno zmanjkalo.

Zdaj, ko se je iztekel mandat prejšnjega selektorja, je morda dobra priložnost, da novi selektor v naslednjih dveh ciklusih pripravi ekipo, da bomo na najvišjem možnem nivoju potem v ligi narodov in v kvalifikacijah za naslednje evropsko prvenstvo.

Omenjate Boštjana Cesarja, ki je eden od kandidatov za novega selektor. Kako pomembna se vam je zdel njegova vloga v minulem reprezentančnem obdobju?

Vemo, da je bil Cesar dolgoletni kapetan reprezentance, vse te stvari pozna do potankosti. Skrbel je predvsem za obrambo, veliko smo delali z njim. Odločil se je, da bo odšel v Maribor in kakorkoli obrnemo, takrat se je nekaj spremenilo.

Če bo postal selektor, vemo, da je kandidat, imamo igralci zagotovo do njega veliko spoštovanje. Vemo, kakšen bi bil njegov pristop in kakšen je njegov odnos do nas. Je pa res, da je drugače, ali si pomočnik ali glavni trener.

Za konec morda še tole … Kot smo izvedeli, so vas v času, ko ste se prebijali iz B ekipe Maribora v prvo moštvo, člani strokovnega štaba NK Maribor klicali kar ‘pubec’, ker ste šele prihajali v ospredje in so imeli težave s tem, da si zapomnijo, kdo točno ste. Danes verjetno dobro vedo, kdo je Žan Karničnik …

Ja, v tistem času, ko sem se priključeval prvi ekipi in sem tudi debitiral v dresu Maribora, me je pomočnik trenerja Gajser začel klicati ‘pubec’. Mitja Viler je to hitro izkoristil … (smeh) No, ta nadimek pa je ostal. Takrat je bil Maribor že nekaj krogov pred koncem prvak in potem, ko sem se pridružil prvi ekipi, so mi dali možnost, da debitiram v prvi ligi. Takrat je bil Maribor nekaj povsem drugega, kot je danes.

Včasih je treba narediti korak nazaj, da lahko narediš kakšnega naprej in vsi naslednji koraki so bili v pravo smer. Užival sem, razen morda zadnje pol leta v Ludogorcu. Bili so vzponi in padci, a res je šlo veliko stvari v pravo smer, vedno sem bil pripravljen na višjo stopničko. Z Albertom Riero, ki v meni vidi pomembnega igralca in mi maksimalno zaupa, je moja samozavest še narasla in zato zdaj igram najboljši nogomet v karieri.